Cerkev sv. Jakoba je najpomembnejša lokacija v Medžugorju.
Služi kot središče zakramentalnega, molitvenega in duhovnega življenja v Medžugorju, za župljane in tudi za milijone romarjev z vsega sveta, ki obiščejo Medžugorje. Župnija Medžugorje je bila ustanovljena 15. maja 1892. Njen zavetnik je sv. Jakob apostol, zavetnik romarjev. Za župnijo skrbijo frančiškani frančiškanske province Bosne Srebrene. Znani zagrebški arhitekt Stjepan Podhorski je prispeval svoje storitve za projektiranje današnje cerkve. Po pridobitvi dovoljenja župnije od domačega škofa se je junija 1935 začela gradnja nove cerkve, vendar je bila nadaljnja gradnja zaradi začetka druge svetovne vojne odložena. Gradbena dela za glavni objekt so bila končana leta 1968, cerkev pa je bila posvečena 19. januarja 1969. Nadaljnja notranja dela in zvoniki so bili dokončani do leta 1980. Nad glavnimi vhodnimi vrati v cerkev je relief sv. Jakoba. Notranjščina je razdeljena na sedem obokov, ki so v notranjosti členjeni s tramovi in stebri. Sedmi obok je proti polkrožni apsidi ločen z okroglim slavolokom. Kljub takratni podeželski legi je bila cerkev zgrajena z nenavadno veliko zmogljivostjo za to območje, saj je lahko sprejela več kot dva tisoč ljudi. Razlogi za odločitev, da zgradijo tako prostorno cerkev in jo posvetijo apostolu sv. Jakobu Starejšemu, zavetniku romarjev, napeljujejo na sklep, da je Gospa že takrat pripravljala medžugorsko župnijo za njeno posebno vlogo. Prikazovanja Gospe so se zgodila na različnih lokacijah po Medžugorju, vključno s cerkvijo sv. Jakoba. Prvo prikazovanje v dejanskem župnijskem prostoru se je zgodilo v sobici desno od oltarja cerkve. Za tri leta je ta stranska soba postala redno mesto prikazovanj, nato pa je p. Slavkova pisarna v starem župnišču, kasneje pa se je prikazovala na koru cerkve. Prikazovanja so se zgodila tudi v kapeli večnega češčenja ob cerkvi. Leta 1987 je hrvaški umetnik Branimir Dorotić ustvaril vitraže, ki so nameščeni v cerkvi. Na desni strani cerkve, obrnjeni proti oltarju, ta okna prikazujejo 14 prizorov iz Marijinega življenja, medtem ko okna na levi strani ladje prikazujejo prizore, povezane z Marijinimi prikazovanji v Medžugorju. Prav tako je leta 1987 italijanski umetnik Dino Felici dokončal marmorni kip Gospe, Kraljice miru, ki se nahaja na trgu pred cerkvijo sv. Jakova. Kip obdajajo cvetlična korita in okrasna ograja iz kovanega železa. Bronasti kip svetega Leopolda Mandića se nahaja v bližini spovednic na zahodni strani cerkve. Sveti Leopold je postavljen za svetnika-spovednika, da bi navdihoval ljudi k spravi s Cerkvijo in Bogom. Sveti Leopold je bil tudi globoko pobožen do Blažene Device Marije, ki jo je imenoval »moja sveta šefica«. Njegov kip je tudi priljubljeno zbirališče romarjev v Medžugorju. Glavne spovednice so predvidene na zahodni strani cerkve, nadaljnje spovednice pa na vzhodni strani. Na vzhodni strani je tudi park sveč, kjer so na voljo votivne sveče za prižig, na voljo pa so tudi sanitarije in umivalnice. Da bi lahko sprejeli naraščajoče število romarjev, so leta 1989 zgradili zunanji oltar in baldahin. Okoliški zunanji molitveni prostor s sedeži za približno 5000 romarjev služi kot zbirališče za večerni molitveni program v glavni romarski sezoni in za velike praznike, ko v Medžugorje prihaja na tisoče romarjev.

Leta 1933 je papež Pij XI. razglasil sveto leto ob 1900. obletnici križanja, smrti in vstajenja našega Gospoda in Odrešenika. Papež je imel tudi sanje, da naj bi na »najvišji Golgoti v Hercegovini« postavili križ. Pater Bernardin Smoljan je bil takrat župnik v Medžugorju in se je 21. januarja 1934 odločil postaviti križ v spomin na obletnico in se odzvati na klic svetega očeta. Prostovoljno so se župljani povzpeli na 421 metrov visoko goro, ki je zahteven skalnat kraški teren. Cement, pesek, vodo, orodje in ves potrebni material so na svojih ramenih ponesli na vrh za postavitev križa. Zaradi sanj papeža Pija so pater Smoljan in njegovi farani dobili relikvijo pravega Kristusovega križa in to relikvijo so vzidali v krak križa. Ta relikvija je bila pridobljena iz večjega dela pravega križa, ki je danes ostal v cerkvi svetega križa iz Jeruzalema (santa croce di Gerusalemme) v Rimu. Župljani so v hudih razmerah delali z veliko predanostjo in motivacijo ter 15. marca 1934 v 52 dneh dokončali 16 ton težak in 8,5 metra visok križ. Vpis v župnijske knjige je razkril, da so župljani opravili to težko nalogo , »da bi zapustili zanamcem jasen in viden dokaz svoje globoke vere v Odrešenika«. Križ je bil blagoslovljen 16. marca 1934 in tam je bila prva sveta maša.
Medžugorje je pred postavitvijo križa doživelo veliko neurij z grmenjem, strelami in točo ter vremenskimi neprilikami, ki so župljanom uničile pridelek. Posledično so župljani utrpeli veliko stisko in izgubo svojih že tako skromnih dohodkov. Za delo sposobni možje so odšli v zvezno republiko Nemčijo kot »gastarbajtarji« Doma so ostajale večinoma žene z otroci. Življenje je bilo težko. Ko je bil križ postavljen, so uničujoče nevihte ponehale in toča ni več uničila pridelka.
V sporočilu z dne 30. avgusta 1984 je Gospa o tem križu rekla: »Dragi otroci, tudi križ je bil v Božjem načrtu, ko ste ga postavili. Te dni še posebej pojdite na hrib in molite pred križem. Potrebujem vaše molitve. Hvala vam, ker ste se odzvali mojemu klicu.”
Sveta maša se zdaj na Križevcu obhaja dvakrat letno. Prvč na praznik spremenjenja (6. avgusta)zjutraj ob sončnem vzhodu, ko je zaključek Mladifesta, drugič pa na praznik povišanja Svetega križa, ki je prvo nedeljo po Malem Šmarnu.
Na križu so zapisane naslednje besede: